16.09.2008
V postopkih ugotavljanja davčne osnove od dobička iz kapitala se pojavlja vprašanje, kako naj ravna davčni organ, če davčni zavezanec kot dokazilo o stroških vlaganj v nepremičnino predloži paragonski blok ali račun iz registrske blagajne, na katerem ni naveden kupec blaga.
V prvem odstavku 98. člena Zakona o dohodnini – ZDoh-2 (Uradni list RS št, 117/06, 10/08 in 78/08) je namreč določeno, da se v vrednost kapitala ob pridobitvi všteva nabavna vrednost kapitala in stroški, ki so določeni s tem členom. V 1. točki sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2 je nadalje določeno, da so stroški iz prvega odstavka tega člena, vrednost na nepremičnini opravljenih investicij in stroškov vzdrževanja, ki povečuje uporabno vrednost nepremičnine, če jih je plačal zavezanec.
To pomeni, da mora plačilo teh stroškov zavezanec dokazovati z dokumenti, ki se glasijo na njegovo ime oziroma mora biti iz dokumentov drugače razvidno, da je račun plačal zavezanec. Zato predložitev paragonskega bloka ali računa registrske blagajne, brez podatkov o identiteti kupca, ne zadošča zakonski zahtevi »če jih je plačal zavezanec« iz že citirane določbe 1. točke sedmega odstavka 98. člena ZDoh-2.
Praviloma se mora račun glasiti na zavezančevo ime. Ime mora napisati izdajatelj računa, kar pomeni, da mora biti podatek o zavezančevi identiteti, na tiskanem računu vključen med natisnjene podatke. Če izdajatelj računa izpisa identitete zavezanca ne more zagotoviti, mora to dopisati ročno in račun žigosati.
Lahko pa davčni organ v ugotovitvenem postopku upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki dokazujejo, da je zavezanec plačal znesek, naveden na računu kot npr. dokazila o najemu kredita za poplačilo obveznosti. V primeru, če je bil račun poravnan brezgotovinsko (npr. s plačilno ali kreditno kartico), bo davčni organ poleg računa upošteval tudi potrdilo o opravljeni transakciji, iz katerega bo razvidno, da je bilo plačilo poravnano z zavezančevo kartico. Davčni organ bo upošteval tudi bančni izpisek o opravljenih transakcijah s posamezno zavezančevo kartico, iz katerega je razvidno, da je znesek, ki je naveden na računu, plačal zavezanec.
Na podlagi navedenega izhaja, da mora zavezanec, katerega identiteta iz računa ni razvidna, priložiti tudi druge dokumente, ki nedvoumno dokazujejo, da je račun dejansko plačal sam.
