2.2.1 Določitev zneska zavarovalne osnove

Samozaposlene osebe plačujejo prispevke od zavarovalne osnove. Zavarovalna osnova je skladno s 145. členom ZPIZ-2 določena v višini dobička zavarovanca, ugotovljenega v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, v katerem niso upoštevani obračunani prispevki za socialno varnost ter znižanje in povečanje davčne osnove, preračunanega na mesec. Za samozaposlene se tako ugotovljeni dobiček za določitev zavarovalne osnove zniža za 25 %. Najvišja možna zavarovalna osnova je določena v višini 3,5-kratnika povprečne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec.

Prehodno obdobje za znižanje dobička

Skladno s tretjim odstavkom 410. člena ZPIZ-2 je določeno prehodno obdobje za

določitev zneska znižanja dobička, in sicer se:

– v letu 2014 dobiček samozaposlenega zniža za 30%,

– v letu 2015 se zniža za 28%,

– od leta 2016 dalje pa za 25%.

 

 Če dobiček samozaposlenega ne preseže 60 % povprečne letne plače zaposlenih v RS (v nadaljevanju: PPL), je zavarovalna osnova 60 % povprečne letne plače zaposlenih v RS, preračunane na mesec (v nadaljevanju: PP).

Prehodno obdobje za določitev dobička za določitev najnižje zavarovalne osnove in najnižje zavarovalne osnove

 

Po določbi drugega in enajstega odstavka 410. člena ZPIZ-2 znaša dobiček za določitev najnižje zavarovalne osnove in najnižja zavarovalna osnova:

– v letu 2013: minimalna plača,

– v letu 2014: minimalna plača,

– v letu 2015: 54 % PP,

– v letu 2016: 56 % PP,

– v letu 2017: 58 % PP,

– v letu 2018: 60 % PP

Iz navedenega izhaja, da se zavarovalna osnova samozaposlenega od 1. 1. 2014 dalje določa individualno glede na njegov dosežen dobiček (in ni več razvrščanja v zavarovalne razrede). Zavezanec se lahko zavaruje tudi od zavarovalne osnove, ki presega znesek določene zavarovalne osnove, vendar največ od 3,5-kratnika PP.

Vir:Furs