Pojasnilo DURS, št. 4210-831/2006, 7. 6. 2006
Zavezanec sprašuje, ali povračilo stroškov za izobraževanje ob delu, ki ga delodajalec namenja za svojega delojemalca, pomeni boniteto oziroma ali je to davčno priznan odhodek za podjetje. To je delavec, zaposlen kot vodja krovske enote, izobražuje pa se za poklic inženirja komunale.
V pogodbi o izobraževanju, ki nam jo je posredoval, je navedeno, da podjetje podpira izobraževanje delavcev, saj novo znanje prispeva k boljši učinkovitosti in kakovosti dela, vendar pa podjetje delavcu ne zagotavlja razporeditve na drugo delovno mesto po končanem šolanju.
Na podlagi navedenih določil pogodbe se je v predlogu odgovora opredelil, da povračilo stroškov tega izobraževanja, ki ga podjetje nameni za svojega delojemalca, pomeni boniteto po ZDoh-1 in hkrati davčno nepriznan odhodek po ZDDPO-1. V zvezi s tem odgovarjamo:
Slovenski računovodski standardi – SRS (Uradni list RS, št. 118/05), konkretno SRS 15 (2006), ki obravnava stroške dela in stroške povračil zaposlencem, v točki 15.26 določa, da se šolnine in štipendije, ki so v neposredni zvezi s poslovanjem podjetja, obravnavajo kot stroški storitev.
SRS 14 (2006), ki obravnava stroške materiala in storitev, pa v točki 14.10 določa, da se storitve priznavajo na podlagi listin (npr. internih aktov podjetja – pravilnik o štipendiranju, kadrovski načrt, sistemizacija delovnih mest …), ki dokazujejo, da so storitve praviloma povezane z nastalimi gospodarskimi koristmi.
Navedeno pomeni, da je treba odhodke za štipendije in šolnine (v konkretnem primeru povračilo stroškov za izobraževanje ob delu) presojati s stališča obligacijskega razmerja med štipenditorjem in štipendistom, ki nastane na podlagi internih aktov podjetja in v skladu z njimi, s kadrovskim načrtom in predvsem z dejanskimi potrebami po kadrih, ki jih gospodarski subjekt mora imeti za opravljanje dejavnosti oziroma pridobivanje prihodkov.
Za ugotavljanje dobička se priznajo odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov, obdavčenih po ZDDPO-1. Določba drugega odstavka 20. člena ZDDPO-1 določa, da so odhodki, ki niso potrebni za pridobitev prihodkov, odhodki, za katere glede na dejstva in okoliščine izhaja, da:
1. niso neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti in niso posledica opravljanja dejavnosti,
2. imajo značaj privatnosti,
3. niso v skladu z običajno poslovno prakso.
Odhodek za povračilo stroškov za izobraževanje ob delu ni odhodek, ki je neposredni pogoj za opravljanje dejavnosti, in ni posledica opravljanja dejavnosti. Iz določbe 1. člena Pogodbe o izobraževanju ob delu, da podjetje delavcu ne zagotavlja razporeditve na drugo delovno mesto po končanem študiju, izhaja, da je to odhodek, ki ima značaj privatnosti in ki ni potreben za pridobitev prihodkov.
Samo kadar interni akti podjetja (kadrovski načrt, sistemizacija delovnih mest …) in predvsem dejanske potrebe gospodarskega subjekta (ta v svojih aktih predvidi potrebe po kadrih in objavi razpis za štipendiranje) zahtevajo kader z dodatno izobrazbo in je to šolanje in štipendiranje na takšni smeri, ki je v neposredni zvezi z dejavnostjo štipenditorja, hkrati pa prinaša gospodarske koristi, se takšni odhodki lahko priznajo kot odhodki, potrebni za pridobitev prihodkov. Odgovornost za dokazovanje potrebnosti tovrstnih odhodkov pri ugotavljanju dobička je vedno na strani delodajalca oziroma (v konkretnem primeru) štipenditorja.
¹ Povzeto po Zakonu o delovnih razmerjih s komentarjem in stvarnim kazalom – B. Kresal, K. Kresal Šoltes, D. Senčur Peček, Ljubljana, 2002, Založniška hiša Primath d. o. o.
Vir:Durs