Za dolžnika lizinga je bolje, če najde novega lizingojemalca, kot da mu lizinška hiša zaseže najeto sredstvo.
Večinoma si za tako reprogramiranje nekaj tudi zaračunajo, lahko se tudi spremeni (zviša) obrestna mera.
Če je dolžnik že krepko zabredel in ne more več odplačevati niti manjših obrokov, pridejo na vrsto bolj koreniti ukrepi. Vsekakor je za dolžnika bolje, če ne gre drugače – in je to mogoče -, da sam poišče prevzemnika predmeta lizinga in se dogovori za prenos odplačevanja, sam pa zaračuna prenos pravice, svetuje Kranjc. Izguba je v tem primeru večinoma manjša, kot če lizinška hiša zaseže predmet lizinga, ga proda in dolžniku nakaže morebitno poplačilo kupnine nad dolgom.
Zvišanje davčne osnove
Včasih lahko še večjo obremenitev kot stroški razveljavitve pogodbe pomeni povišanje davčne osnove, če se je za opremo, vzeto v finančni najem, uveljavljala olajšava za novonabavljena osnovna sredstva. Odvzem predmeta lizinga se namreč šteje za odtujitev in lahko povzroči dvig osnove.
Najhuje pri nepremičninah
Večina tistih, ki na lizing vzamejo opremo, s katero ustvarjajo prihodke, laže odplačuje obroke kot tisti, ki na lizing jemljejo osebne avtomobile, jadrnice, jahte in podobno. Po besedah Mihaela Kranjca je zdaj najbolj problematično, če so na lizing vzete nepremičnine, podjetje pa nima prihodkov, da bi lahko odplačevalo obroke. Nepremičnino je namreč težko prodati, če pa je nujno, je cena lahko že skoraj smešno nizka.
Ne čakati
Kako bo najemodajalec ukrepal in kakšen dogovor lahko najemojemalci dosežejo, je odvisno od njihove pogajalske moči. Ta pa je odvisna od finančnega položaja najemojemalca (stopnja zadolženosti) in še bolj od načrtovanega poslovanja in možnosti za njegovo uresničitev. Kadar podjetja vidijo, da bodo v težavah pri poravnavanju obveznosti iz najemov, naj se o tem čim prej pogovorijo s svojimi financerji – in ne šele, ko so težave že tu, svetuje pooblaščena revizorka Silva Koritnik Rakela, ki je o lizingu predavala tudi na seminarju Poslovne akademije Financ. Predvsem naj jim predstavijo, da bi ob morebitnem odvzemu predmeta, kar je zelo verjeten odziv lizinške hiše, nastale resne težave v poslovanju.
Seveda je na tak pogovor treba oditi z zadnjim letnim poročilom in zelo jasno napisanim poslovnim načrtom, ki ga lahko zagovarja kompetentna oseba iz podjetja. »Tak pogovor bo težji, kot je bil tisti pred sklenitvijo pogodbe.«
Finančne posledice
Kar zadeva stroške razdrtja pogodbe in blažitve škode, je najprej treba pogodbe o najemih pazljivo prebrati. Predvsem jih morajo prebrati tisti, ki so odgovorni za sestavo letnih poročil. Medtem ko najemojemalci pri finančnih najemih v svojih računovodskih izkazih izkazujejo tako sredstvo, ki je predmet najema, kakor tudi z njim povezano obveznost, so poslovni najemi v bilanci stanja tako rekoč nevidni.
Ob koncu poslovnega leta je treba pregledati, katere poslovne najeme je mogoče pretrgati brez večjih finančnih posledic. Večina pogodb vsebuje klavzulo, ki zahteva plačilo vseh obrokov iz poslovnega najema. Torej, če podjetje po dveh letih (denimo 31. decembra 2011) razdre pogodbo o poslovnem najemu in mora po pogodbi plačati še vse obroke do izteka triletnega obdobja, je treba to obveznost, ki hkrati pomeni odhodek leta 2011, pripoznati takoj. Od tega sredstva ne bo nobenih koristi v naslednjem poslovnem letu. Tudi pri pretrganju finančnih najemov lahko nastanejo dodatne obveznosti, doda Koritnik Rakelova.
Evidenca plačil
S knjigovodskega vidika Mihael Kranjc opozarja, da lizinške hiše prilive lizingojemalcev razporejajo po svoje, pri čemer ne upoštevajo, kaj je lizingojemalec plačal (kar je nesporno razvidno iz sklica), temveč plačila razporejajo tako, kot imajo označene datume zapadlosti. Če ima lizingojemalec aktivnih več pogodb (kar ni posebna redkost, saj gre za običajen način financiranja nakupov opreme), je lahko kar velik zalogaj vsa plačila razporediti tako, da so ob koncu leta (ali katerikoli drug dan) stanja po pogodbah pri lizingodajalcu in lizingojemalcu enaka.