V delovnem pravu se v zvezi s prepovedjo konkurence srečujemo z dvema institutoma, in sicer : s konkurenčno prepovedjo in s konkurenčno klavzulo. Konkurenčno prepoved kot eno zakonskih obveznosti delavca določa Zakon o delovnih razmerjih v 37. členu, konkurenčno klavzulo kot pogodbeno dogovorjeno prepoved konkurence po prenehanju delovnega razmerja pa opredeljuje v 38. – 40. členu.
Kakšna je razlika med konkurenčno prepovedjo in konkurenčno klavzulo?
Odgovor:
Bistvena razlika med tema dvema institutoma je v tem, da konkurenčno prepoved določa že zakon in velja za vse delavce v delovnem razmerju, konkurenčno klavzulo pa delavec in delodajalec lahko dogovorita v pogodbi o zaposlitvi. Nadalje, konkurenčna prepoved velja med trajanjem delovnega razmerja, konkurenčna klavzula pa po njegovem prenehanju. Za spoštovanje konkurenčne klavzule mora delodajalec delavcu plačevati denarno nadomestilo.
Konkurenčna prepoved pomeni, da delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del oziroma sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.
Smisel konkurenčne prepovedi je varovanje delodajalčevega poslovnega interesa, zato bo delavec lahko opravljal takšna dela, če bo delodajalec s tem pisno soglašal.
Delodajalec za spoštovanje konkurenčne prepovedi delavcu ne plačuje nobenega nadomestila. Če delavec s kršitvijo konkurenčne prepovedi povzroči delodajalcu škodo, lahko delodajalec zahteva povrnitev te škode v subjektivnem roku treh mesecev oziroma v objektivnem roku treh let.
Konkurenčna klavzula pomeni prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in se lahko dogovori samo v tistih primerih, ko delavec pri svojem delu ali v zvezi z njim pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja ter zveze, ki so značilna za tega delodajalca in ki jih drugje delavec ne bi mogel pridobiti. Biti mora takšna, da sicer prepreči opravljanje konkurenčne dejavnosti v določenem obdobju, s čimer zaščiti delodajalca, vendar mora biti to obdobje čim krajše, da se zaščiti interes delavca, ki je omejen pri izbiri zaposlitve. Ne sme pa izključiti možnosti primerne zaposlitve delavca.
Konkurenčna klavzula mora biti vedno izražena v pisni obliki, dogovori se lahko največ za obdobje dveh let po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in samo za primere prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom med strankama, zaradi redne odpovedi s strani delavca, redne odpovedi delavcu iz krivdnega razloga ali izredne odpovedi delavcu s strani delodajalca (razen če delavec odkloni prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku). S pogodbo o zaposlitvi mora biti tudi določeno denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule, katerega višina ne more biti nižja od tretjine povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora izplačevati dogovorjeno nadomestilo mesečno ves čas spoštovanja klavzule, kar pomeni, da se stranki ne moreta dogovoriti za izplačilo nadomestila v enkratnem znesku.
Konkurenčna klavzula preneha veljati s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, s sporazumnim dogovorom delavca in delodajalca ter v primeru, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi, ker je delodajalec huje kršil njena določila, če delavec v roku enega meseca od prenehanja pogodbe o zaposlitvi delodajalcu pisno izjavi, da ni vezan s konkurenčno klavzulo.
Vir:Sindikat