Maribor, 28.09.2018
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega se lahko sklene v primeru, da se delavec in delodajalec tako dogovorita, ker jima takšna oblika opravljanja dela ustreza. Lahko pa se uporabi tudi v primerih, ko delavcu pravico do dela s krajšim delovnim časom zagotavljajo posebni predpisi – in sicer Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Zakon zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih. Pravice delavca v prvem in drugem primeru sklenitve pogodbe o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pa so različne.
Za krajši delovni čas se po Zakonu o delovnih razmerjih šteje vsak čas, ki je krajši od polnega delovnega časa. Ta pa je lahko od 36 do 40 ur tedensko. Zakon ne določa niti spodnje niti zgornje meje trajanja krajšega delovnega časa. To pomeni, da se lahko pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom sklene za poljubno število ur tedensko.
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pri več delodajalcih
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom se lahko sklene z več delodajalci. Na ta način pa delavec lahko doseže polni delovni čas. Pri tem je treba paziti, da trajanje delovnega časa pri vseh delodajalcih skupaj ne preseže polnega delovnega časa. Za to, da bi delavec lahko uresničeval svoje pravice in obveznosti v vsakem od delovnih razmerij, zakon določa vprašanja, ki jih je treba urediti v vsaki od pogodb o zaposlitvi s krajšim delovnim časom.
Gre predvsem za delovni čas, za način izrabe letnega dopusta in za druge odsotnosti z dela. Te morajo biti urejene na način, ki omogoča opravljanje dela delavca pri vseh delodajalcih. Iz zakona pa izhaja tudi obveznost vseh delodajalcev, pri katerih je delavec zaposlen s krajšim delovnim časom, da delavcu zagotovijo sočasno izrabo letnega dopusta in drugih odsotnosti z dela. Razen v primeru, če bi jim to povzročilo škodo.
Kakšne so pravice delavca?
Delavcu, ki ima pogodbo o zaposlitvi s krajšim delovnim časom, pripadajo vse pravice in obveznosti kot delavcu, ki dela za polni delovni čas. Razlika je le v tem, da jih uveljavlja sorazmerno času, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Na primer, če je sklenil pogodbo za polovico polnega delavnika, mu pripadajo pravice v polovičnem obsegu. Ta sorazmernost pri uveljavljanju pravic se nanaša predvsem na plačo, regres za letni dopust, in druge deljive pravice.
Drugače je v primeru tistih pravic, ki jih zakon za delavce, ki delajo s krajšim delovnim časom posebej ureja. Gre za pravico do odmora med dnevnim delovnim časom, ki delavcu pripada v sorazmerju s časom, prebitim na delu. Vendar le v primeru, da delavec dela najmanj 4 ure na dan. Na primer delavec, ki dela s polovičnim delovnim časom (4 ure na dan) ima pravico do 15 minutnega odmora. Delavec, ki dela 3 ure na dan, pa pravice do odmora nima.
Zakon posebej določa tudi, da delavcu, ki dela s krajšim delovnim časom pripada minimalni letni dopust (Zakon o delovnih razmerjih – ZDR-1) in pravica do sodelovanja delavcev pri upravljanju v skladu z Zakonom o sodelovanju delavcev pri upravljanju. Posebnost položaja delavca, ki dela s krajšim delovnim časom je tudi v tem, da mu delodajalec (razen v primeru naravnih in drugih nesreč) ne sme naložiti dela preko dogovorjenega delovnega časa, če v pogodbi o zaposlitvi ta možnost ni izrecno dogovorjena.
Krajši delovni čas v posebnih primerih
Pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom pa se lahko sklene tudi v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju in predpisi o starševskem dopustu. Pravice delavca so v tem primeru drugačne. Glede pravic iz socialnega zavarovanja in pravic iz delovnega razmerja je tak delavec v veliki meri izenačen z delavci, ki delajo polni delovni čas. Pravico do plačila za delo ima sicer po dejanski delovni obveznosti, prav tako pa mu ne pripada odmor, če dela manj kot štiri ure dnevno.
Vir: Data d.o.o.
Za pomoč smo za vas dosegljivi na:
Email: simona.klancnik@interfin.si
Telefon: (02) 234 23 21