Prejemniki socialnih pomoči so v vse večjem dvomu, ali naj sploh sprejmejo pomoč, če pa jo bodo morali dediči po njihovi smrti vrniti državi ali občini? Kaj naj storijo? Ali je tako imenovana socialna država v resnici zgolj nekakšna banka, ki namesto pomoči dodeljuje posojila, ki jih kasneje izterja od dedičev?

Ob vsem navedem se kaže vprašati, ali se lahko dediči izognejo plačilu takega dolga? »Eden od načinov je, da dediči sklenejo pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja ali izročilno pogodbo. S to pogodbo se izročitelj zaveže, da bo izročil in razdelil premoženje svojim potomcem in njihovim potomcem. Pogoj za veljavnost te pogodbe pa je, da se z njo strinjajo vsi potomci, ki bi bili zakoniti dediči, in da je sklenjena v obliki notarskega zapisa. Z njo dosežemo, da se premoženje ne šteje kot darilo ob zapuščini in ni predmet morebitnega vračanja, saj se tudi ne upošteva pri ugotavljanju in računanju vrednosti zapuščine, pogodbene stranke pa ne odgovarjajo za izročiteljeve dolgove po njegovi smrti.

Drugi način je sklenitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s katero se pogodbenik, ki bo preživljal, zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali drugega preživljanca. Drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki pa ga bo lahko dobil šele po izročiteljevi smrti. Pogodba mora biti sklenjena v obliki notarskega zapisa. Tisti, ki preživlja, po smrti tega, ki ga preživlja, ni odgovoren za njegove dolgove, lahko pa pogodba določa, da je odgovoren za dolgove določenim upnikom.

Tretji način pa je sklenitev darilne pogodbe, če je premoženje v obliki nepremičnine, v kateri dediči še naprej živijo. Z darilno pogodbo se darovalec zaveže, da bo na obdarovanca neodplačno prenesel lastninsko ali drugo pravico ali da bo na drugačen način in v breme svojega premoženja obogatil obdarjenca, ta pa izjavi, da se s tem strinja. Za tako pogodbo ni zahtevana oblika notarskega zapisa, pač pa mora biti podpis darovalca overjen na pogodbi, če je darilo nepremičnina. Zapustnik v trenutku smrti te nepremičnine ne bi več imel, vštevanje daril v zapuščino pa bi lahko zahtevali le dediči, kar pa nista ne občina ne država. Tudi v tem primeru bi se obdarjenec izognil vračanju denarja, če bi se dediščini odpovedal in bi tako obdržal tudi darilo. Vendar pa imajo upniki, če jih je darovalec z darilno pogodbo oškodoval, pravico s tožbo izpodbijati pogodbo le do višine dolga in v roku treh let od sklenitve pogodbe. Tudi darilno pogodbo v primeru smrti, kjer se premoženje ne prenese takoj na obdarjenca, pač pa mu darovalec le obljubi, da bo po njegovi smrti dobil to premoženje, lahko izpodbijajo tako dediči kot tudi upniki. Odgovor na vprašanje, katera vrsta pogodbe bi bila torej najbolj ugodna, je torej odvisen od primera do primera in od preučitve vseh okoliščin,« je zaključil mag. Boštjan J. Turk.

Naj povzamemo: dediči so dolžni vrniti denarne socialne pomoči, ki jih je za časa življenja od države ali občine prejel zapustnik, vendar le na podlagi prejete dediščine. Če niso dedovali nič, jim tudi vračati ni treba ničesar. Če pa so tudi sami ali njihovi svojci upravičeni do socialne pomoči ali bi se ob morebitni izterjavi lahko znašli v takem položaju, pa se lahko država ali občina odpovesta svoji pravici do izterjave dolga.

Vir:http://www.vzajemnost.si/aktualno/poglej/1014.html