Z Zakonom o davčnem postopku (v nadaljnjem besedilu: ZDavP-2) je urejen institut samoprijave, ki naj zavezance za davek spodbudi, da bi morebitne pozneje ugotovljene nepravilnosti v obračunih davka in davčnih napovedih sporočili davčnemu organu. Zavezanec v tem primeru ni odgovoren za prekršek, mora pa izpolniti svojo realno davčno obveznost, kar pomeni, da bo ta povečana za obrestno mero, katere višina je odvisna tudi od tega, v kolikšnem času po poteku roka za predložitev obračuna davka oziroma davčne napovedi je davčnemu organu prijavil nepravilnosti. S tem se želi doseči, da bi zavezanci sporočili davčnemu organu ugotovljene nepravilnosti čim prej.
Samoprijava je mogoča za prekrške, ki so določeni z ZDavP-2, v nekaterih primerih pa tudi za prekrške, ki so določeni z zakoni o obdavčenju.
Institut samoprijave je bil v ZDavP-1 urejen na enem mestu, in sicer v poglavju o kazenskih določbah, ločeno glede na subjekte, ki so lahko storilci prekrška (v 390. a členu za posameznike in v 391. b členu za pravne in fizične osebe, ki opravljajo dejavnost).
V ZDavP-2 je samoprijava razdeljena na dva dela. V splošnem delu zakona, v poglavju o načinu izpolnitve davčne obveznosti, so določbe, ki urejajo način vlaganja samoprijave davčnemu organu:
-
predložitev davčnega obračuna na podlagi samoprijave (55. člen);
-
predložitev obračuna davčnega odtegljaja na podlagi samoprijave (šesti odstavek 57. člena);
-
predložitev davčne napovedi na podlagi samoprijave (63. člen).